Brišem črn scenarij neznanke "Življenje"

Zemlja je stara 4,6 milijarde let. Na svetu nas je 6,7 milijarde ljudi. Zemlja je ogromna, planetov nešteto, jaz sem pa le zrno peska v puščavi med vso to zgodovino, človeštvom, zemljo, vesoljem in časom. Sem tukaj smešno kratkih 80-90 let, na le parih m2 zemeljske površine, med mravljiščem vseh bitij. Prišla sem in bom šla. Tako kot sta g.in ga. Y živela pred x leti na x območju x let, tako nepomembna bom jaz v prihodnosti, še natančneje: znotraj celotnega stvarstva sem nič, megla, zrno, sapica. Sem nekdo izmed, nekaj kar je, kar nebo dolgo, nekaj kar ni pomembno.

Če izstopim iz vesoljnega, brezprostornega in brezčasnega opazovalca, postanem žalostna. Počutim se ničvredno, zagrabi me strah, pomislim le NASE in dobim občutek, kot da se mi neverjetno mudi. Ko tako razmišljam, začnem računati. Torej 80 let. Prvih 10 let sem živahna, nebogljena, odvisna in nedolžna. Naslednjih 10 let je zanimivih, ko sem radovedna, nemirna, razmišljujoča, nerodna. Naslednjih 20 let predstavlja vrhunec. Izgled je lep in na vrhuncu, telo zdravo, življenje ustaljeno, polnim se z izkušnjami, izkušam življenje. Potem se zgodi prelom, konji se začenjajo ustavljat. Sledi borba za videz, zdravje, zaželenost, srečo. Temu sledi izid truda, ki me lahko precej stane in iz katerega več ni izhoda, pomeni konec, prepustitev neznanim silam. Za mano bo žalovalo 5 ljudi, prizadetih bo kakih 10 ljudi, ki bodo name pomislili le enkrat na leto. 20 ljudi mi bo podarilo eno sekundo in reklo: oh ubožica, ostalim bo vseeno. OSTALIM, sem rekla, bo vseeno. Teh je milijarde. Dramatičen konec nekoga, nečesa, popoln dolgčas.

Ni mi všeč ta zgodba. Kot pisateljica nebi izdala knjige, kot režiserka bi imela nizko gledanost in kot pripovedovalki zgodbic bi poslušatelji po parih minutah zaspali. Tej zgodbi bom dala malo življenja in jo priredila po svoje. A sem omenila življenja? Samo malo prosim! O čem pa je potem tekel govor, a ni bilo to življenje? Kakšna zgodba je potem bila to?
Ker sem radovedna, grem tokrat spet kot zunanji opazovalec pokukat v zgodovino. V tej neverjetni zmešljavi datotek, kartotek, gradiva ne najdem nič boljšega, bolj življenskega, vse se ponavlja, vsaka zgodba je ista. Ne razumem smisla, iščem dalje. Najdem nekaj, ki mi je všeč, ampak tukaj sta vrhunec zgodbe in razsnova precej drugačna, sta lepa, živahna. Zasvetijo se mi oči, kar ne morem nehati brati, neka duša je v tem bitju, neka energija, prav čutim jo. OSTALIH, na milijarde uboščkov nisem niti opazila, me ne zanimajo. Zgodbo pokažem prijateljem; neverjetno všeč jim je. Postavim jo v ospredje, ostaja OPAŽENA. Skozi moje oči v njegovo dušo. To je nasmejana duša, polna sreče in življenja, začetek in konec v enem, nekdo ki je in ki bo, to je kartoteka na začetku predala, zvezda na nebu, sonce v vesolju. To je zgodba, ki jo potrebujem, imenuje se Življenje!
In ker ponovno izstopim iz vesoljne perspektive, postanem zaskrbljena in to precej. Spremenim se v zrno peska sredi puščave, ki se boji, da bo pristala med gradivom, ki ga nebo nihče opazil, ki bo preprosto izginila v neznano. In ker ne vem kaj to »neznano« sploh je, me postane strah. Namesto, da bi začela dvomit v smisel vsega, si prihranim dragocen čas in živce in začnem zgodbo pisati ponovno. Nenehno jo popravljam, brišem, dograjujem, a mi nikakor ne uspeva. Zgodba je še bolj popacana in zamešana kot prej. Mislim, da bi ji morala odvzeti rdečo nit, ki mi vse skupaj meša, črno barvo ki paleto izniči. Da jo najdem, moram poiskati kartoteko tega bitja, te duše, človeka, nekoga in nečesa. In ker švinglam, začenjam prepisovat. Energija, sreča, brezskrbnost, zdravje, neodvisnost,…na naslednji strani: raj, paradiž, nebesa.. Ker vem kar ima, iščem česar nima in tako najdem rdečo nit: PRAVILA, RESNOST, ZASKRBLJENOST, OBREMENJENOST, SOVRAŠTVO, STRAH…
Začenjam pisati znova:
Na Zemlji sem 80 čudovitih let, za naprej ne vem, sem odprtih rok, srečna v sedanjosti. Sem en kos puzzlov, brez katerega slika nebi bila takšna kot je. Imam telo takšnega izgleda, ki je samo eden v zgodovini, osebnost takšne vrste, ki se je rodila le enkrat, živim življenje znotraj usode, ki je bila dodeljena samo enkrat. To sem Jaz, edinstvena, posebna. ŽIVIM TUKAJ IN ZDAJ!