Bog je vzrok in posledica

Pet poti je delo Tomaža Akvinskega. Tomaž uporablja krščansko poimenovanje pravzroka, "Bog". Lahko si ga razlagate tudi po svoje: narava, vesolje, energija, življenje,.. Akvinski bi tole sicer odločno zavrnil, ker namiguje na panteizem, torej, da je bog VSE. Na ta način pa naj bi bila Bogu odvzeta osebnost. Zame je bistvo povsem enako.

Prepričanje je samo logična opredelitev delovanja narave. O logiki sem pisala že v prejšnjem članku, tako da racionalno gledano sploh nebi smela obstajati možnost, da bi trditve bile napačne. Žal pa obstaja, predvsem zaradi ateističnih, in drugih pogledov. Namreč nikakršen utemeljen in bolj logičen razlog ne obstaja, ki bi vse to uspel zavrniti.
__
Po zdravi človeški pameti (in o tej bi se dalo veliko povedati) mora za vsako posledico obstojati nek vzrok. Brez vzroka ni posledice.

In tako z vsem skupaj, do pravzroka, do Boga. Sliši se razumno, če le ne bi odpiralo novih vprašanj.
Če ima vsak dogodek, vsako stanje, vsako gibanje, vse prav vse, nek vzrok, kje je potem pravzrok in kako to, da pravzrok nima svojega vzroka? Da, na koncu pridemo do tistega neumnega vprašanja: ‘Če je Bog ustvaril svet, kdo je potem ustvaril Boga?’ To je podobno tisti stari veri, da svet, ki je ploščat, nosi ogromna želva. Ampak, bi kdo vprašal, na čem stoji želva? Preprosto, želva stoji na drugi želvi. In na čem stoji tista želva? Neumno vprašanje, tudi tista želva stoji na želvi. In tako naprej, v neskončnost.
__
Da Bog je, lahko dokažemo po petih poteh.

Prva pot je najbolj razvidna in izhaja iz gibanja. Nekatere stvari na tem svetu se gibljejo; o tem ni dvoma in to tudi čutno zaznavamo. Vsemu, kar se giblje, daje gibanje nekaj drugega. Vse se namrec giblje zato, ker predstavlja možnost v odnosu do tistega, k čemur se giblje, giblje pa nekaj, kar dejansko biva. Vzgibati namreč pomeni popeljati nekaj iz možnosti v dej; iz možnosti pa lahko nekaj preide v dej samo po nekem bitju, ki je v deju, tako kakor tisto, kar je vroče v deju, npr. ogenj, povzroči, da je les, ki je vroče v možnosti, dejansko vroč; tako ga giblje in hkrati predrugači. Eno in isto pa ne more obenem bivati v deju in v možnosti v isti stvari, ampak lahko v različnih stvareh; kar je namreč vroče v deju, ne more biti hkrati vroče v možnosti, ampak je hkrati mrzlo v možnosti. Nemogoče je torej, da bi bilo nekaj v isti stvari in na isti način gibajoce in gibano ali da bi gibalo samo sebe. Vsaka stvar, ki se giblje, mora torej imeti vir gibanja v drugi stvari. Če se torej gibalo spreminja, mora tudi imeti vir gibanja v neki drugi stvari in ta znova v drugi. To pa se ne more nadaljevati v neskončnosti, ker bi tako ne bivalo neko prvo gibalo in potemtakem tudi neko drugo gibalo ne, ker druga gibala vzgibljejo samo zato, ker jim je dalo gibanje prvo gibalo, tako kakor npr. palica giblje samo, če jo premakne roka. Torej moramo priti do nekega pragibala, ki je negibno in vsi vedo, da je to Bog.

Druga pot temelji na tvornem vzroku. V čutno zazanavnih bitjih najdemo hierarhijo tvornih vzrokov, vendar pa ne odkrijemo in tudi ni mogoče odkriti, da bi bilo nekaj tvorni vzrok samega sebe, saj bi tako bivalo samo pred seboj, kar pa je nemogoče. Pri tvornih vzrokih pa ne bi mogli nadaljevati v neskončnost, kajti v celotni razvrstitvi tvornih vzrokov je prvo vzrok vmesnega, vmesno pa vzrok zadnjega, najsi je vmesnih stvari več ali pa samo ena; če pa odstranimo vzrok, odstranimo tudi učinek. Če torej med tvornimi vzroki ne bo nečesa prvega, tudi zadnjega in vmesnega ne bo. Če pa bi šli pri tvornih vzrokih v neskončnosti, bi ne bilo pravega tvornega vzroka in tako tudi zadnjega učinka ne in ne srednjih tvornih vzrokov. To pa je seveda napačno. Torej moramo podati trditev o nekem tvornem pravzroku, ki ga vsi imenujemo Bog.
Tretja pot, ki temelji na možnem in nujnem je naslednja. Med stvarmi najdemo nekaj, za kar je možno, da biva in da ne biva, ker odkrijemo, da nekaj nastaja in propada in potemtakem je za to možno, da biva in da ne biva. Vse, kar biva, pa nikakor ne more biti takšno, kajti tisto, za kar je mogoče, da ne biva, nekoč ne biva. Če je torej za vse mogoče, da ne biva, nekoč v stvareh ni bivalo nič. Toda če je to res, tudi sedaj ne bi bivalo nič, ker tisto, kar ne biva, lahko začenja bivati samo po nečem, kar biva; če torej nič ni bilo bitje, ni bilo mogoče, da bi nekaj začelo bivati in tako bi sedaj ne bilo ničesar, kar pa je seveda zmotno. Vsa bitja torej niso možna, ampak mora v stvareh bivati nekaj nujnega. Vse, kar je nujno, pa bodisi ima vzrok svoje nujnosti nekje drugje ali pa ne. Pri nujnih stvareh, ki imajo vzrok svoje nujnosti, pa ne moremo nadaljevati v neskončnosti, tako kakor tudi ne (in to smo že dokazali) pri tvornih vzrokih. Torej je nujna trditev, da gre za nekaj, kar je samo po sebi nujno in nima vzroka nujnosti nekje drugje, ampak je vzrok nujnosti drugim stvarem; temu pa vsi pravimo Bog.

Četrta pot temelji na stopnjah, ki jih najdemo v stvareh. Med stavmi najdemo bolj dobro in manj dobro, bolj resnično in manj resnično, bolj vzviseno in manj vzviseno in tako naprej. Ko rečemo bolj in manj, imamo v mislih različni stvari, ki se na različne načine bližata nečemu na najvišji možni stopnji, npr. bolj toplo je nekaj, kar se bolj približuje najbolj toplemu. Torej biva nekaj najresničnejšega, nekaj najboljšega, nabolj vzbišenega in potemtakem najbolj bivajočega, kajti kakor pravi Filozof v Metafiziki, najbolj resnično je tudi najbolj bivajoče. In v isti knjigi piše, da je tisto, kar nosi lastnost nekega rodu v največji meri, vzrok vsega v tem rodu, tako kakor je npr. ogenj, ki je nabolj vroč, vzrok vsega vročega. Torej biva nekaj, kar za vsa bitja predstavlja vzrok biti, dobrote in sleherne popolnosti, in to bitje imenujemo Bog.

Peta pot temelji na usmerjenosti stvarstva. Vidimo namreč, da nekatera bitja, ki nimajo spoznanja, in sicer naravna telesa, delujejo zaradi smotra, kar je razvidno iz tega, da vedno oziroma skoraj vedno delujejo tako, da dosežejo najboljše; zato je jasno, da do smotra ne pridejo po naključju, ampak imajo namen. Bitja pa, ki nimajo spoznanja, težijo k smotru samo, če jim usmeri nekdo, ki spoznava in umeva, kakor npr. lokostrelec puščico. Torej biva neko umevajoče bitje, ki vse stvari v naravi usmerja k smotru, in to bitje imenujemo Bog.

Nekoč sem slišala za logiko..

Če bom po pošti dobila previsoko položnico, bom zato nadrla uslužbenca, ker je on osebno točno ta račun tudi napisal.
Policist je nesramen, bančni uslužbenec še bolj, inšpektor je pravi hudobnež, rubežnik pa največji hudič. Vsi so osebno zelo podli in ne morem verjeti, da je to njihova služba. SLUŽBA, wow, nekaj novega zame.
Pred mano se na cesti vozi en počasen bedak, jaz pa še nikoli nisem slišala za t.i. omejitve. Če na avtu piše avto šola, pa pomeni, da v avtu sedi profesionalni voznik.
Mačka skoči na mizo, čeprav ve, da ima umazane tačke. To ona ve, ker je brala v novicah. Prav tako gospodična ve, da mora biti na mizi čistoča, to pa zato, ker je to informacijo našla nekje v priročniku.
Baterija v telefonu je butasta, ker je ravnokar odpovedala. Kako si drzne tako neumno razmišljati.
Starejši ubožec je zbolel za rakom, ker ga je kot nedolžnega mesojedca zadela kruta usoda.
Dijak ni opravil letnika, ker je bilo vseh 11 prifesorjev izredno hudobnih. Kako nepošteno.
Zunaj je novembra mrzlo, ker se je narava nesramno odločila, da se bliža zima. Ubožci moramo obleči plašče, nevoščljiva narava nas za tem udari še v ušesa.
Ubogi kadilec je žrtva nasilneža, ki mu drži pištolo na glavi. Ta pa ga prisiljuje v kajenje.
Hudobni delavci stavkajo, ker vsem potnikom srčno želijo, da ne bi prispeli na cilj.
Neverjetni optimist je pred leti bral, da bo nova tehnologija omogočila večno življenje na Zemlji. Tako se je odločil za deloholizem, zbiranje prihrankov in uživanje v nesrečnosti.
____
Ljudje imamo glavo zato, da jo friziramo in šminkamo. Uporabljati je sploh ne znamo. Če se nas nebi držala, bi jo še doma pozabili. Opozarjam skopuhe, da se možgani ne bodo iztrošili, če jih bomo nekoliko več uporabljali. Naše glave so izjemne, lahko bi se pogosteje gledali v ogledalo, a žal nimamo obraza.

Živali ne razumemo, ker uporabljajo nagon. Jaz ne razumem ljudi, ki uporabljajo nagon. Kdo je pametnejši, sosedova mačka ali brezglavi človek?
Preden me bo jezik izdal, bom za trenutek uporabila logiko. Če je ne bom, sploh ne bom vedela zakaj. Svoje ravnanaje bom zagovarjala, čeprav mi nebo najbolj jasno kaj zagovarjam. Kaj pomeni beseda "navada" me ne zanima. To, da imam glavo, se ne rabim potipat. To, da ne bi uporabljala razuma, bi se morala pa še kako potipat!

Narava nam nosi polne pladnje, mi jih pa samo gledamo. Smešno, kako smo zgrešili namen vida. Na pladnjih je ogromno bogate "hrane", ki jo moramo resda samo gledati in prav imamo. To pa zato, ker kot polovično bitje ne bomo uporabili rok. Narava nam vedno kaže poti in pošilja sporočila, mi pa nočemo uporabiti niti najbolj enostavne logike.

Obdal nas je ego imenovan strah. Tako so nas naučili, to smo sprejeli kot navado, zdaj pa ne upamo več naprej. Ubožci smo žrtve zunanje usode, ker še vedno nismo uporabili glave, v kateri so spravljeni vsi čudeži narave.
Rešitve, poti, izhodi, pomoči in ne boste verjeli, logika. Čaka na nas, čaka da se zresnimo, mi pa še vedno raje tavamo.

Iluzija ljubezni!...

Brišem črn scenarij neznanke "Življenje"

Zemlja je stara 4,6 milijarde let. Na svetu nas je 6,7 milijarde ljudi. Zemlja je ogromna, planetov nešteto, jaz sem pa le zrno peska v puščavi med vso to zgodovino, človeštvom, zemljo, vesoljem in časom. Sem tukaj smešno kratkih 80-90 let, na le parih m2 zemeljske površine, med mravljiščem vseh bitij. Prišla sem in bom šla. Tako kot sta g.in ga. Y živela pred x leti na x območju x let, tako nepomembna bom jaz v prihodnosti, še natančneje: znotraj celotnega stvarstva sem nič, megla, zrno, sapica. Sem nekdo izmed, nekaj kar je, kar nebo dolgo, nekaj kar ni pomembno.

Če izstopim iz vesoljnega, brezprostornega in brezčasnega opazovalca, postanem žalostna. Počutim se ničvredno, zagrabi me strah, pomislim le NASE in dobim občutek, kot da se mi neverjetno mudi. Ko tako razmišljam, začnem računati. Torej 80 let. Prvih 10 let sem živahna, nebogljena, odvisna in nedolžna. Naslednjih 10 let je zanimivih, ko sem radovedna, nemirna, razmišljujoča, nerodna. Naslednjih 20 let predstavlja vrhunec. Izgled je lep in na vrhuncu, telo zdravo, življenje ustaljeno, polnim se z izkušnjami, izkušam življenje. Potem se zgodi prelom, konji se začenjajo ustavljat. Sledi borba za videz, zdravje, zaželenost, srečo. Temu sledi izid truda, ki me lahko precej stane in iz katerega več ni izhoda, pomeni konec, prepustitev neznanim silam. Za mano bo žalovalo 5 ljudi, prizadetih bo kakih 10 ljudi, ki bodo name pomislili le enkrat na leto. 20 ljudi mi bo podarilo eno sekundo in reklo: oh ubožica, ostalim bo vseeno. OSTALIM, sem rekla, bo vseeno. Teh je milijarde. Dramatičen konec nekoga, nečesa, popoln dolgčas.

Ni mi všeč ta zgodba. Kot pisateljica nebi izdala knjige, kot režiserka bi imela nizko gledanost in kot pripovedovalki zgodbic bi poslušatelji po parih minutah zaspali. Tej zgodbi bom dala malo življenja in jo priredila po svoje. A sem omenila življenja? Samo malo prosim! O čem pa je potem tekel govor, a ni bilo to življenje? Kakšna zgodba je potem bila to?
Ker sem radovedna, grem tokrat spet kot zunanji opazovalec pokukat v zgodovino. V tej neverjetni zmešljavi datotek, kartotek, gradiva ne najdem nič boljšega, bolj življenskega, vse se ponavlja, vsaka zgodba je ista. Ne razumem smisla, iščem dalje. Najdem nekaj, ki mi je všeč, ampak tukaj sta vrhunec zgodbe in razsnova precej drugačna, sta lepa, živahna. Zasvetijo se mi oči, kar ne morem nehati brati, neka duša je v tem bitju, neka energija, prav čutim jo. OSTALIH, na milijarde uboščkov nisem niti opazila, me ne zanimajo. Zgodbo pokažem prijateljem; neverjetno všeč jim je. Postavim jo v ospredje, ostaja OPAŽENA. Skozi moje oči v njegovo dušo. To je nasmejana duša, polna sreče in življenja, začetek in konec v enem, nekdo ki je in ki bo, to je kartoteka na začetku predala, zvezda na nebu, sonce v vesolju. To je zgodba, ki jo potrebujem, imenuje se Življenje!
In ker ponovno izstopim iz vesoljne perspektive, postanem zaskrbljena in to precej. Spremenim se v zrno peska sredi puščave, ki se boji, da bo pristala med gradivom, ki ga nebo nihče opazil, ki bo preprosto izginila v neznano. In ker ne vem kaj to »neznano« sploh je, me postane strah. Namesto, da bi začela dvomit v smisel vsega, si prihranim dragocen čas in živce in začnem zgodbo pisati ponovno. Nenehno jo popravljam, brišem, dograjujem, a mi nikakor ne uspeva. Zgodba je še bolj popacana in zamešana kot prej. Mislim, da bi ji morala odvzeti rdečo nit, ki mi vse skupaj meša, črno barvo ki paleto izniči. Da jo najdem, moram poiskati kartoteko tega bitja, te duše, človeka, nekoga in nečesa. In ker švinglam, začenjam prepisovat. Energija, sreča, brezskrbnost, zdravje, neodvisnost,…na naslednji strani: raj, paradiž, nebesa.. Ker vem kar ima, iščem česar nima in tako najdem rdečo nit: PRAVILA, RESNOST, ZASKRBLJENOST, OBREMENJENOST, SOVRAŠTVO, STRAH…
Začenjam pisati znova:
Na Zemlji sem 80 čudovitih let, za naprej ne vem, sem odprtih rok, srečna v sedanjosti. Sem en kos puzzlov, brez katerega slika nebi bila takšna kot je. Imam telo takšnega izgleda, ki je samo eden v zgodovini, osebnost takšne vrste, ki se je rodila le enkrat, živim življenje znotraj usode, ki je bila dodeljena samo enkrat. To sem Jaz, edinstvena, posebna. ŽIVIM TUKAJ IN ZDAJ!

Glasneje od misli...

"Svet je takšen, kakršen je, povsem namenoma – kakor je snežinka namenoma takšna, kakršna je. Vi ste ustvarili tak svet – kakor ste tudi svoje življenje ustvarili natanko takšno, kakršno je. Jaz hočem tisto, kar hočete vi. Tistega dne, ko boste resnično hoteli pregnati lakoto, ne bo več lakote. Na voljo sem vam dal vsa sredstva, s katerimi lahko to dosežete. Imate vsa orodja, s pomočjo katerih se lahko odločate. Pa se še niste odločili. Ne zato, ker se ne bi mogli. Z lakoto bi svet opravil čez noč. Odločili ste se, da tega ne boste napravili.
Trdite, da obstajajo tehtni razlogi, zaradi katerih mora za lakoto vsak dan umreti štirideset tisoč ljudi. Tehtnih razlogov ni. Medtem, ko govorite, kako ne morete z ničimer preprečiti, da ne bi vsak dan za lakoto umrlo štirideset tisoč ljudi, pa vsak dan spravite na svet petdeset tisoč novih življenj. In to imenujete ljubezen. To imenujete božji načrt; pa gre za načrt brez vsakršne logike ali pameti, da ne omenjam sočutja.
Brez okolišenja vam dokazujem, da je svet takšen, kakršen je, zato, ker ste se tako odločili. Sistematično uničujete lastno okolje, nato pa kažete s prstom na tako imenovane naravne nesreče kot na dokaz krute božje potegavščine ali neprizanesljivosti narave. Žrtev lastne potegavščine ste in vi ste tisti, ki ste neprizanesljivi.
Nič, nič ni prijaznejšega od narave. In nič, nič ni bilo do nje bolj okrutnega, kakor človek. Vendar se izogibate vsaki vpletenosti v to, zanikate vsakršno odgovornost. Nismo mi krivi, pravite, in glede tega imate prav. Ne gre za krivdo, gre za odločitev.
Že jutri se lahko odločite, da boste prenehali z uničevanjem vaših deževnih pragozdov. Lahko se odločite, da ne boste več načenjali zaščitne plasti, ki lebdi nad vašim planetom. Lahko se odločite, da boste zaustavili nenehne napade na genialno izoblikovan ekosistem vaše zemlje. Lahko si prizadevate znova sestaviti snežinko, ali vsaj zavreti njeno nezadržno topljenje – toda ali boste to res storili…?
Prav tako lahko že jutri končate vse vojne. Preprosto. Zlahka. Vse, kar potrebujete – vse, kar ste vedno potrebovali - , je soglasje vseh vas. Ampak če ne morete soglašati o nečem tako preprostem, kot je konec medsebojnega pobijanja, kako lahko s pestjo grozite nebesom in zahtevate, naj spravijo vaše življenje v red?
Za vas ne bom storil ničesar, kar ne boste zase storili sami. To je zakon vaših prerokov.
Svet je v takem stanju, v kakršnem je, zaradi vas in odločitev, ki ste jih sprejeli – ali niste sprejeli. (Tudi če se ne odločiš, je to odločitev). Vaš planet je v stanju, v kakršnem je, zaradi vas in odločitev, ki ste jih sprejeli – ali niste sprejeli."

Spimo, ker telo ni utrujeno...

Duša neprestano zapušča telo, vse življenje, zato si je Bog izmislil spanec.

Duša je lahkotnost in svoboda, mir in radost, neomejenost, popolna modrost in popolna ljubezen. Duša je resnično stanje bitja. Kljub temu pa le malo tega doživi v času, ko je v telesu. Zato se je dogovorila sama s sabo. Zadala si je, da bo v telesu toliko časa, kolikor bo potrebno, da bi sebe izkusila v tej podobi, ki si jo je izbrala-vendar pa le v primeru, da lahko zapusti telo, kadarkoli se ji bo zahotelo ! In to tudi vsakodnevno počne-med spanjem.

Duša išče počitek in zato telo zaspi in ne zato ker je telo utrujeno. Duša zapusti telo , kadar začuti pomanjkanje svobode in se počuti preveč ujeto.

Ko vstopi prvič v telo je to zanjo izjemno težka izkušnja. Še posebno pa je naporna za na novo prihajajoče duše. Zato dojenčki toliko spijo.
Ko duša preživi začetni šok ponovne povezanosti s telesom, začne tako stanje postopoma sprejemati in se vedno dlje zadrževati v njem. Obenem pa začne vaš um pozabljati-tako mu je bilo tudi naročeno. Celo pozneje manj pogosti, a še vedno vsakodnevni izleti duše iz telesa umu ne povrnejo vedno spomina.

Bolj ko se bo vaše bitje predajalo takim izkušnjam – in bolj ko se bo spominjalo tega, kaj počne in bi rado počelo s telesom-manj si bo vaša duša želela zapustiti telo, saj bo vedela, da se je odločila prebivati v telesu z namenom in razlogom. Zahrepeni le po tem, da bi to nalogo opravila čim bolje in kar najbolje izkoristila tisti čas, ko je v telesu.
Zato potrebujejo modreci le malo spanca.
NI naključje da hočejo tisti, ki se začno zavedati, zakaj so v telesu in da sami niso ta telesa, marveč tisto kar je v njih, preživeti v svojih telesih vse več časa in zato se zdi, kakor »da potrebujejo manj spanca«.

Pesem Strasti

Pesem neskončnih dogajanj

pesem čutnih misli

je pesem strastnega pesnika.
___
Pesnik je poln globine

globoka čustva premaguje

neuspelo upa na podvig.
___
Globina ga odvrača k misli

k misli globokih solz

globine želja in upanj.
___
Preveč je tega

Pregloboko je
___
Pesniku ostaja pesem

globoka pesem solza

čutna upanja uspeha.
___
Premaguje ga strast

je večna in trdna

___
Je velika črna luknja

strast je polna črnine želja po neželji.
___
Globoka rana pušča sledi

strast je sled velika

velika črna luknja.
___
Globina črne luknje

globina solza

solze molče kličejo strast.
___
Stast je šibka, šibi se

luknja je globoka, mokri se

čustva so močna, gorijo

upi pojenjajo, nekdo odhaja.
___
...Odhaja a ga ni moč sovražiti!

Mi smo del velikanskega dogajanja..

"anutoshi pomeni človeka, ki je popolnoma zadovoljen
zato ničesar ne prepuščam vašim rokam
samo razglašam
sprostite se, ničesar ni treba storiti
že sama ideja delovanja
je izmislek uma
sicer se vse dogaja
toda um je tako premeten
ko se stvari dogajajo
si jih prevaja
kakor da jih dela on
na primer ljudje pravijo diham
ali vidite kako nespametno?
nihče ne diha; dihanje se dogaja
če bi ljudje dihali, potem sploh ne bi mogli umreti
dihali bi še naprej
smrt bi trkala na vrata in
oni bi še naprej delali dinamično meditacijo
in kaj tedaj?
morda bi začeli dihati še hitreje

mi ne dihamo
dejansko se dogaja ravno nasprotno
nekaj nas diha, bivanje nas diha
in tako je pri vsem
ko ste lačni, niste lačni vi
to nima nič opraviti z vami, samo je
in ko jeste in ko prebavite
to nima nič opraviti z vami
saj ne prebavljate vi
le poskusite štiriindvajset ur prebavljati hrano
in imeli boste prebavne motnje
ves čas se spominjajte, do kam je že prišla hrana
in kam gre zdaj
dotikajte se trebuha in iščite
zdaj je najbrž že tukajle
zdaj se kruh melje v kri
v štiriindvajsetih urah se vam bo zmešalo

vse se dogaja
to je eden od temeljev
mojega pristopa k življenju
nismo storilci
smo samo del velikanskega dogajanja
zato nam ni treba storiti nič drugega
kot se sprostiti, radostiti, se uglasiti
to imam v mislih z absolutno zadovoljnostjo
tedaj prinaša vsak trenutek tolikšno ekstazo
in brž ko začutimo zadovoljnost
vsi problemi izginejo
kakor da jih sploh nikdar ni bilo
nezadržno
tako neznansko
da samo zaplešete v čisti hvaležnosti"

Ne vem ali bi se smejala ali zjokala!

Ko sem prebrala spodnje kokodakanje, nisem vedela ali naj crknem od smeha ali se zjočem od začudenostti. Ne morem verjeti kako so nekateri ljudje totalno možgansko oprani! Govoričijo in nakladajo o nekih standardih, pravilih, ki pa so prišli ispod rok ljudi, ki jim je itak vseeno! So ti ljudje bili kdaj na farmah? NIKOLI! Nihče izmed mesojedcev še ni bil v klavnici ter nihče izmed prodajalcev, proizvajalcev in kupcev krzna še ni bil na farmah!

A se te golazni od ljudi ne morejo lotiti nečesa, kar nikogar ne prizadene in kjer nihče ne trpi?

Spodnje gobecanje sem našla na eni izmed spletnih strani nekega krznarskega podjetja.

Dajte si prosim prebrat to neumnost!
(moji komentarji so ležeče poravnani)

"85 % trgovine s krznom prihaja iz farm , kjer se živali gojijo. A res, ne ga srat!

Tako znanstveniki kot vlade se strinjajo , da po več kot 100 generacijah lahko o teh živalih govorimo kot o udomačenih živalih. Bile so iztrgane s svobode, a to pomeni udomačene?! Gojene živali so se prilagodile modernemu okolju farm. Moderno okolje je pol metra dolga kletka, kjer se žival ubije od nesreče? Wow kakšna moda! Nerci in lisice na farmah so danes večji kot njihovi sorodniki v divjini in se tudi hitreje razmnožujejo. Še več krzna. A ni to super? Gojene živali rejec dnevno hrani. Ne morem verjeti kako je skrben. Zaščiteni so proti parazitom in boleznim. Oh kako lepo od njih, vse za čudovito krzno! Nihče jih ne zasleduje. A ni boljše, da jih zasleduje, kot da jih trpinči in ubije?!

Vsak lastnik psa in mačke ve , da se že na koži pozna ali je žival dobro preskrbljena. Trpinčenje je dobro oskrba??? Sicer pa je to LAŽ, ker na krznu še vedno ne vidim ničesar čudnega, čeprav se živali trpinči! Živali na farmah potrebujejo optimalne pogoje za nastanek kvalitetnega krzna. Optimalni pogoji pa so..? Nobeden rejec ali farmar ne more računati z uspehom , če svojih živali ne preskrbi najbolje. Najbolje sebi v prid, samo za uspeh! Vzreja živali je zaposlitev za polni delovni cas. Nihče ne more biti rejec in to ostati , če nima rad živali in če za njih ne skrbi. Rejec, ki zajcu potegne dol kožo na živo ima ZELO rad žival! Naj mu nekdo prosim nagrado da! Rejec želi imeti dobiček , ki je garancija , da so živali pravilno preskrbljene. Kaj je garancija? Nisem dobro "slišala"?!
Na evropskem nivoju je bil uveden program kontrole , ki sta ga vzpostavila Evropska asociacija za rejo živali in Mednarodna federacija za trgovanje s krznom. Ki pa vidijo denar v tem! Inšpektorji pa izvajajo inšpekcije z enim očesom!
Veliko število držav ima še nacionalne organe oblasti ali sistem regulative znotraj dejavnosti , način inšpekcij in poročanja, ki pa zajema tudi delo veterinarjev. Veterinarji pregledujejo zdravje živali medtem, ko so še žive! V ZDA izvajajo program , kjer gre za sistem certificiranja , certifikat pa farmer lahko dobi le na podlagi neodvisne inšpekcijske farme. , itd. "

Odgovor na proteste: "Gibanje za pravice živali je vzorčni primer za zavajanje, ki je zaradi svojega ekstremizma nemoralno. "

Prosim??? Kdo govori o nemoralnosti?! A se hecajo, al se dejansko delajo norca iz živali?!! In ti ljudje se ukvarjajo z dejavnostjo o kateri sploh nimajo pojma?

Slišala sem za lastnike raznih znanih blagovnih znamk, ki uporabljajo krzno in ki SE ZAVEDAJO kaj počnejo, a so javno priznali, da jim je vseeno. To pa zato, ker ne vidijo kaj se dogaja z živalmi. Gre samo za popolno NEVEDNOST zaradi nezanimanja, razlog sta pa prekleti denar in neumni ego! Če mislijo, da jo bodo na koncu koncev odnesli kot "angelčki", kar naj, me sploh ne zanima...ampak da pa klatiš neumnosti o zadevi, o kateri nimaš pojma????? Smešno, neumno, žalostno in absurdno!

Posnetki, ki prihajajo iz farm niso bili NIKOLI tehnično predelani, kar se zelo dobro vidi! Dokaze o mučenju so potrdili tudi marsikateri zaposleni. Torej že kurja logika kaže, da so realni; borci za pravice živali pa to ves čas potrjujejo! Smo humani ljudje torej slepi in bolani ali pa so proizvajalci in prodajalci krzna res tako neumni?

Če imate doma zajčka (ali katero drugo živalco), ki ga imate radi in ki veste, da ga zaboli že, če mu po pomoti stopiš na njegov repek, potem vam ogleda ne priporočam!

https://secure3.convio.net/peta/site/Advocacy?id=1137

A niso kjutkani?



..in smisel?????

Ljudje smo tako smešni!

Ljudje pravijo, da živimo le enkrat. Ne bom začenjala s svojimi prepričanji kako se s tem ne strinjam, recimo, da je res. Torej dajmo se malo bolj resno zamislit nad našim življenjem.

Preden se rodimo se razvijamo glede na (ne)odgovorno ravnanje naše matere. Če je mati nepazljiva, smo mi nezdravi. Rodimo se kot šibka bitja in smo na milost in nemilost prepuščeni staršem. Kar nas naučijo, to vemo, to postane naša navada. Ne pomislimo, če je prav ali narobe.

Kasneje smo odgovorni za svoja dejanja. Učimo se iz svojih napak in tudi iz napak drugih. Nekateri se učijo, nekateri pa se nočejo. Imamo svobodno voljo, ki pa je zelo pogojena. Vsako dejanje se tako ali drugače obrestuje. Če jem veliko, sem debela, brez privilegijev. Če bom pod stresom, bom zbolela, brez privilegijev. Ko bo čas, bom umrla, brez lastne odločitve. Če bom nezdravo jedla, bom nezdravo na stara leta pristala v bolnišnici. Če pogledam vse možne bolezni, ki obstajajo samo iz tega razloga, me kap. Ampak ne, jaz sem trmasta in se ne spremenim. Sem optimist.

Živim egoistično življenje, delam kar hočem, obnašam se kako hočem. Posledice me ne zanimajo najbolj. Ker se počutim neverjetno mlado, zapostavljam lastne želje in potrebe svojega telesa/psihe. V meni se nabira marsikaj, a ignoriram, ker moram, ali ker hočem. Mogoče pa sem trmasta. Okrog mene se širijo same grozovite informacije in grožnje o tem in onem. Imenovale naj bi se »opozorila«, ja pa valda! Vse na račun nepazljivosti. Nič se me ne prime. Ne vem, če me ravno zanima. Zamislim se mogoče, ampak samo za kako minutko in hitro pozabim.

Živim kot kralj svojega kraljestva, kot lastnik svojega telesa, kot človek, ki lahko nadzira lastno življenje. Kakšen optimizem, smešno. Čas teče, zelo hitro, vem, a mi je vseeno. Neverjetno teče, naenkrat sem starejša, oh joj. Za tem uporabljam še več medmetov, oh ne. Če bi imela dve osebi v sebi, nekoga, ki ve, kaj sem počela, bi se mi smejal. Sama sem si kriva. Prosim, jaz kriva, zakaj pa? Prekleta usoda, kaj pa je zdaj to? Boli, ne zdržim več. Bolnica, a ta stavba tud obstaja? Strah pred smrtjo, grozno, a ni ta občutek samo v grozljivkah? Prosim boga. Saj obstaja se mi zdi. Se opravičujem, da nisem verjela, mogoče pa je nekaj ali nekdo. Naj mi samo pomaga, ne zdržim več. Smrt. Kaj je to, kaj me čaka, haaaloo, mi kdo pove? Kam grem, a moram že it? Umrla bom od straha, ne od bolezni. Prosim, res mi je žal, sploh še nisem prav okusila življenja, nič nisem imela od njega, res….bla bla bla

Svobodna volja? Otroške pravljice. Nič nam ne bo prizanešeno, pojma nimamo kako šibka in »skonfigurirana« bitja smo. Narava nas usmerja, mi smo narava in to kar sejemo, to tudi žanjemo. Kdaj se bomo tega naučili? A res mislimo, da bodo vsa naša dejanja, besede in misli, uničevanja svojega telesa in vse to kar izpuhtela? Ali mislimo, da bomo večno živi? A sploh vemo kaj nas čaka? Kako smo lahko tako pogumno optimistično. Pohvalno sicer, ampak smešno. Koliko knjig, ljudi, medijev nas opozarja, mi pa kot, da smo edini na svetu. A se ne zavedamo, da tega, kar zdaj ne cenimo, počasi ne bo več? A se ne zavedamo, da nam bo enkrat žal? Nikogar ni, ki nas upravlja, mi smo bili tako ustvarjeni, narava je tako nastavljena, vse se dogaja po določenem scenariju (saj vemo,če ne ješ, si suh..če posadiš rožico, bo zrasla..). Nikogar ni, ki bi nas kaznoval, vse si delamo sami, ČISTO VSE. Misli, besede in dejanja premikajo gore! Kdor ne verjame, naj kar poskusi. Če bom sedaj govorila, da me boli glava, začela verjet, nekomu povedala, bo on tudi verjel, da me boli glava. Nihče me ne bo fizično udaril po glavi in naenkrat me bo res začela bolet. Saj poznamo izgovore iz srednje šole. Se spomnimo kako so se izmišljenje bolezni čudežno uresničevale.

Če se spomnim kolikokrat se sama sebi smilim, ker sem neumna, kolikokrat sem trpela zaradi svojih dejanj…enostavno nima smisla!

Ne morem drugače povedat, kot to, da smo ljudje najbolj smotana in optimistična bitja, kar je bitij. Čisti Comedy club, živali in rastline bi rabile samo še kokice, in komedija bi se lahko pričela!

Nekateri pač niso radi srečni

Delovni ljudje pravijo, da je dan prekratek. Zakaj? Zato, da bi v danem času lahko naredili več! Zakaj že? Zato, da bi še bolj zapostavili sebe!

Prejšnji vikend sem se vračala z morja. Bila sem zelo utrujena, vozila sem brez pristanka. Tisti dan sem malo jedla, malo pila in skoraj nič spala. Enostavno sem pozabila na potrebe svojega telesa. Medtem, ko sem držala na gas pri 120km na uro, sem doživela panični napad, napad izčrpanosti. Mravljinci, izguba občutka v rokah in nogah, občutek, kot da bom ponorela in se zaletela. Bilo je grozno! Da ne bi prestrašila prijateljice, sem rekla, da je vse vredu. Pojma nisem imela kaj je to in kaj se še lahko zgodi! Zadnje tri dni sem popolnoma zapostavila svoje potrebe, potrebe telesa za voljo nečesa, ko sploh ne vem česa. Čisto sama sem si bila kriva!

Leto ima 365 dni, okrog 340 dni delamo najmanj tretjino dneva, tretjino prespimo, ostalo porabimo za hrano, vožnjo, internet, televizijo. Večino dneva smo pod stresom. Če ni skrbi, jih sami najdemo.

Leta minevajo neverjetno hitro. Medtem, ko minevajo, izgledamo vedno bolj stari, nemočni in nezaželjeni. Ustaljeno življenje nas duši, želje in potrebe tlačimo v sebi in tako neizbežno zbolimo! Kaj pomislimo, ko umiramo? "Niti enkrat se nisem prav zabaval, niti enkrat nisem obiskal dežele, ki mi je bila vedno všeč. Nikoli nisem občutil prave sreče, samo bral sem o njej in gledal v filmih. Kolikokrat sem razmišljal o fantazijah, ki so me tako privlačile? Vse je ostalo samo pri pomisleku. Škoda, konec je, brezveze. "

Umri in bodi tiho!

Pojma nimamo kaj je prava sreča, kaj je občutek, ko ti gre od sreče na jok. Pojma nimamo kaj vse si želimo in kaj vse bi že do zdaj lahko doživeli, če bi bili pametni. Pojma nimamo kako slabo se bo to obrestovalo in kako čas neizmerno teče. Niti se ne zavedamo, da so vsa vrata odprta! Pač radi trpimo, radi životarimo. Mučitelji današnjega časa. Kako pohvalno, kako butasto!

Slovenija, pohodila si se!

V svetu smo tujci. Smo nekdo od drugod, ne ve se ravno od kod. Naj bi šlo za neko čudno, majhno državico s še bolj čudnim jezikom. Ljubi ljudje, kdo bi pa to razumel? Smo mali in skriti. Malokdo nas pozna. Malokomu je jasno od kod prihajamo. Edini smo, ki poznamo prednosti in slabosti našega prostora. Edini smo, ki poznamo lepote in zanimivosti naše narave. Edini smo s tem pasušom in edini, ki razumemo in obvladamo tako neverjetno zakompliciran jezik. Vsak po svoje je eden izmed samo parih tisočih na svetu, ki obvlada določeno, tako zapleteno narečje. Nihče na svetu se ga ne more tako popolno naučiti. Smo del stereotipa, ki ga ni v svetu. Smo del zgodovine in kulture, ki je ni v svetu. Na svet gledamo z velikimi očmi, ni nam najbolj jasna njegova velikost in raznolikost. Zakaj se potem tako redki in majhen narod ne razume med sabo? Zakaj se tako čudovit in edinstven narod ne ceni? Zakaj ni ponosa v tej državici? Ni nam jasno, da je ostalih že itak preveč! Ostalih je ogromno, vsi so nastrojeni k svojim interesom, vsi imajo radi samo sebe in svoj prostor. Zakaj gledamo okoli in blatimo sebe? A se sploh vidimo v tej majhnosti, ki smo jo že skorajda pohodili? Poteptali so nas, še nas bojo, tekmujejo z nami, prepričani so, da so boljši, in mi jim verjamemo. Puščamo se v ozadju. Kaj pa statistike naj in najboljših karakteristik v določeni kategoriji v svetu? Pa prednosti, ki nas postavljajo na prva mesta? Dvignimo se, dvignimo samozavest. Edinstveni in čudoviti smo, vsi smo eno, vsi smo enaki, ostalih je itak več kot 6 milijard!

Zmenek čez 10 let...bi pozabili nanj?

Bilo je leto 2002, 2.letnik srednje šole. To je bil čas, ko sem bila še zakompleksana in zmedena. Nisem bila edina, s prijateljico sva polne pričakovanj, idej in optimizma, v obdobju največjega »špricanja«, na veliko sanjarili. Takrat sva se dogovorili za zanimiv zmenek. Bile sva prepričani, da je najino prijateljstvo trdno in da bo tako tudi ostalo. Takrat sva slišali za prijateljski zmenek, ki se nama je zdel zanimiv. Gre pa takole.

Iskreni (!) prijateljici se dogovorita za zmenek čez 5 oz. 10 let, ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu. Obvezni čas čakanja je 15min. Če katera na zmenek »pozabi«, praktično dokazuje, da prijateljstvo nikoli ni bilo trdno (pozabimo, kako zanimivo bi bilo srečanje po tako dolgem času). Če katera spozna, da nikakor ne bo mogla priti, mora to sporočiti, še preden odbije tista ura. Če sta v teh letih izgubili stike, obstaja ogromno možnosti kot so: email, facebook, sosed sosedu, radijski ali tiskan oglas, domači telefon, listek na vratih... Od dogovora naprej je ta tema pogovora prepovedana. Ko se dogovor zapečati, ostane samo še v glavah, sicer izgubi smisel.

Tako sva se tistega leta s kolegico zmenile, da se dobiva čez 5 let, ker se nama je 10 let zdelo nekoliko preveč (mogoče sva bile tudi malo neučakane). Tako sva določile leto 2007, 7. julij, ob 7.uri zvečer, ko se dobiva pred knjižnico, kjer sva se zadrževale večino časa.

Na ta datum sem pomislila vsaj enkrat na teden, zadnji mesec sem vsak dan gledala na koledar. Naneslo je, da sem bila na morju. Klicala sem fanta, brata, sosedo...kdorkoli bi našel moj stari telefon z njeno telefonsko. Številka je bila nedosegljiva, verjetno jo je že zdavnaj zamenjala. Tako sem pred knjižnjico poslala eno kolegico. Ni je bilo. Čakala je točno 15 minut. Potem sem ji rekla, da lahko gre. Neresna prijateljica me je tako pred časom na facebook-u dodala med prijatelje. Niti eno sporočilo si še nisva napisale. Nebom prva.

Ko sem bila stara 11 let, 5. razred osnovne šole, se je zraven mene v razredu prvič usedla punca, ki je še danes moja dobra prijateljica. Vmes sva si bili tudi najboljši, ampak sva v času nekega konfliktnega obdobje na to pozabili. Sedaj, ko spoznavava, da je prijateljstvo res en tesen in lep odnos, sem dobila enako idejo. Vem, da bom prišla, vem, da nebom pozabila, mogoče bi rada samo vedela, ali bo tudi ona prišla. Mogoče pa komaj čakam dan, ko se bova zagledali tako spremenjeni, da se bova komaj prepoznali. Če pomislim optimistično, mogoče sploh ne bova izgubili stikov.

Najin dogovor je torej takšen. Leta 2014, 14.maja se dobiva na Ulici 14.maja 14 ob 14.uri. Dogovorjeno, pozabljeno!

P.S. (podatki o času, kraju in uri v tem primeru niso enaki najinemu osebnemu dogovoru).

The most trusted PTC sites