Ljudje smo tako smešni!

Ljudje pravijo, da živimo le enkrat. Ne bom začenjala s svojimi prepričanji kako se s tem ne strinjam, recimo, da je res. Torej dajmo se malo bolj resno zamislit nad našim življenjem.

Preden se rodimo se razvijamo glede na (ne)odgovorno ravnanje naše matere. Če je mati nepazljiva, smo mi nezdravi. Rodimo se kot šibka bitja in smo na milost in nemilost prepuščeni staršem. Kar nas naučijo, to vemo, to postane naša navada. Ne pomislimo, če je prav ali narobe.

Kasneje smo odgovorni za svoja dejanja. Učimo se iz svojih napak in tudi iz napak drugih. Nekateri se učijo, nekateri pa se nočejo. Imamo svobodno voljo, ki pa je zelo pogojena. Vsako dejanje se tako ali drugače obrestuje. Če jem veliko, sem debela, brez privilegijev. Če bom pod stresom, bom zbolela, brez privilegijev. Ko bo čas, bom umrla, brez lastne odločitve. Če bom nezdravo jedla, bom nezdravo na stara leta pristala v bolnišnici. Če pogledam vse možne bolezni, ki obstajajo samo iz tega razloga, me kap. Ampak ne, jaz sem trmasta in se ne spremenim. Sem optimist.

Živim egoistično življenje, delam kar hočem, obnašam se kako hočem. Posledice me ne zanimajo najbolj. Ker se počutim neverjetno mlado, zapostavljam lastne želje in potrebe svojega telesa/psihe. V meni se nabira marsikaj, a ignoriram, ker moram, ali ker hočem. Mogoče pa sem trmasta. Okrog mene se širijo same grozovite informacije in grožnje o tem in onem. Imenovale naj bi se »opozorila«, ja pa valda! Vse na račun nepazljivosti. Nič se me ne prime. Ne vem, če me ravno zanima. Zamislim se mogoče, ampak samo za kako minutko in hitro pozabim.

Živim kot kralj svojega kraljestva, kot lastnik svojega telesa, kot človek, ki lahko nadzira lastno življenje. Kakšen optimizem, smešno. Čas teče, zelo hitro, vem, a mi je vseeno. Neverjetno teče, naenkrat sem starejša, oh joj. Za tem uporabljam še več medmetov, oh ne. Če bi imela dve osebi v sebi, nekoga, ki ve, kaj sem počela, bi se mi smejal. Sama sem si kriva. Prosim, jaz kriva, zakaj pa? Prekleta usoda, kaj pa je zdaj to? Boli, ne zdržim več. Bolnica, a ta stavba tud obstaja? Strah pred smrtjo, grozno, a ni ta občutek samo v grozljivkah? Prosim boga. Saj obstaja se mi zdi. Se opravičujem, da nisem verjela, mogoče pa je nekaj ali nekdo. Naj mi samo pomaga, ne zdržim več. Smrt. Kaj je to, kaj me čaka, haaaloo, mi kdo pove? Kam grem, a moram že it? Umrla bom od straha, ne od bolezni. Prosim, res mi je žal, sploh še nisem prav okusila življenja, nič nisem imela od njega, res….bla bla bla

Svobodna volja? Otroške pravljice. Nič nam ne bo prizanešeno, pojma nimamo kako šibka in »skonfigurirana« bitja smo. Narava nas usmerja, mi smo narava in to kar sejemo, to tudi žanjemo. Kdaj se bomo tega naučili? A res mislimo, da bodo vsa naša dejanja, besede in misli, uničevanja svojega telesa in vse to kar izpuhtela? Ali mislimo, da bomo večno živi? A sploh vemo kaj nas čaka? Kako smo lahko tako pogumno optimistično. Pohvalno sicer, ampak smešno. Koliko knjig, ljudi, medijev nas opozarja, mi pa kot, da smo edini na svetu. A se ne zavedamo, da tega, kar zdaj ne cenimo, počasi ne bo več? A se ne zavedamo, da nam bo enkrat žal? Nikogar ni, ki nas upravlja, mi smo bili tako ustvarjeni, narava je tako nastavljena, vse se dogaja po določenem scenariju (saj vemo,če ne ješ, si suh..če posadiš rožico, bo zrasla..). Nikogar ni, ki bi nas kaznoval, vse si delamo sami, ČISTO VSE. Misli, besede in dejanja premikajo gore! Kdor ne verjame, naj kar poskusi. Če bom sedaj govorila, da me boli glava, začela verjet, nekomu povedala, bo on tudi verjel, da me boli glava. Nihče me ne bo fizično udaril po glavi in naenkrat me bo res začela bolet. Saj poznamo izgovore iz srednje šole. Se spomnimo kako so se izmišljenje bolezni čudežno uresničevale.

Če se spomnim kolikokrat se sama sebi smilim, ker sem neumna, kolikokrat sem trpela zaradi svojih dejanj…enostavno nima smisla!

Ne morem drugače povedat, kot to, da smo ljudje najbolj smotana in optimistična bitja, kar je bitij. Čisti Comedy club, živali in rastline bi rabile samo še kokice, in komedija bi se lahko pričela!