Nekateri pač niso radi srečni

Delovni ljudje pravijo, da je dan prekratek. Zakaj? Zato, da bi v danem času lahko naredili več! Zakaj že? Zato, da bi še bolj zapostavili sebe!

Prejšnji vikend sem se vračala z morja. Bila sem zelo utrujena, vozila sem brez pristanka. Tisti dan sem malo jedla, malo pila in skoraj nič spala. Enostavno sem pozabila na potrebe svojega telesa. Medtem, ko sem držala na gas pri 120km na uro, sem doživela panični napad, napad izčrpanosti. Mravljinci, izguba občutka v rokah in nogah, občutek, kot da bom ponorela in se zaletela. Bilo je grozno! Da ne bi prestrašila prijateljice, sem rekla, da je vse vredu. Pojma nisem imela kaj je to in kaj se še lahko zgodi! Zadnje tri dni sem popolnoma zapostavila svoje potrebe, potrebe telesa za voljo nečesa, ko sploh ne vem česa. Čisto sama sem si bila kriva!

Leto ima 365 dni, okrog 340 dni delamo najmanj tretjino dneva, tretjino prespimo, ostalo porabimo za hrano, vožnjo, internet, televizijo. Večino dneva smo pod stresom. Če ni skrbi, jih sami najdemo.

Leta minevajo neverjetno hitro. Medtem, ko minevajo, izgledamo vedno bolj stari, nemočni in nezaželjeni. Ustaljeno življenje nas duši, želje in potrebe tlačimo v sebi in tako neizbežno zbolimo! Kaj pomislimo, ko umiramo? "Niti enkrat se nisem prav zabaval, niti enkrat nisem obiskal dežele, ki mi je bila vedno všeč. Nikoli nisem občutil prave sreče, samo bral sem o njej in gledal v filmih. Kolikokrat sem razmišljal o fantazijah, ki so me tako privlačile? Vse je ostalo samo pri pomisleku. Škoda, konec je, brezveze. "

Umri in bodi tiho!

Pojma nimamo kaj je prava sreča, kaj je občutek, ko ti gre od sreče na jok. Pojma nimamo kaj vse si želimo in kaj vse bi že do zdaj lahko doživeli, če bi bili pametni. Pojma nimamo kako slabo se bo to obrestovalo in kako čas neizmerno teče. Niti se ne zavedamo, da so vsa vrata odprta! Pač radi trpimo, radi životarimo. Mučitelji današnjega časa. Kako pohvalno, kako butasto!