Duša neprestano zapušča telo, vse življenje, zato si je Bog izmislil spanec.
Duša je lahkotnost in svoboda, mir in radost, neomejenost, popolna modrost in popolna ljubezen. Duša je resnično stanje bitja. Kljub temu pa le malo tega doživi v času, ko je v telesu. Zato se je dogovorila sama s sabo. Zadala si je, da bo v telesu toliko časa, kolikor bo potrebno, da bi sebe izkusila v tej podobi, ki si jo je izbrala-vendar pa le v primeru, da lahko zapusti telo, kadarkoli se ji bo zahotelo ! In to tudi vsakodnevno počne-med spanjem.
Duša išče počitek in zato telo zaspi in ne zato ker je telo utrujeno. Duša zapusti telo , kadar začuti pomanjkanje svobode in se počuti preveč ujeto.
Ko vstopi prvič v telo je to zanjo izjemno težka izkušnja. Še posebno pa je naporna za na novo prihajajoče duše. Zato dojenčki toliko spijo.
Ko duša preživi začetni šok ponovne povezanosti s telesom, začne tako stanje postopoma sprejemati in se vedno dlje zadrževati v njem. Obenem pa začne vaš um pozabljati-tako mu je bilo tudi naročeno. Celo pozneje manj pogosti, a še vedno vsakodnevni izleti duše iz telesa umu ne povrnejo vedno spomina.
Bolj ko se bo vaše bitje predajalo takim izkušnjam – in bolj ko se bo spominjalo tega, kaj počne in bi rado počelo s telesom-manj si bo vaša duša želela zapustiti telo, saj bo vedela, da se je odločila prebivati v telesu z namenom in razlogom. Zahrepeni le po tem, da bi to nalogo opravila čim bolje in kar najbolje izkoristila tisti čas, ko je v telesu.
Zato potrebujejo modreci le malo spanca.
NI naključje da hočejo tisti, ki se začno zavedati, zakaj so v telesu in da sami niso ta telesa, marveč tisto kar je v njih, preživeti v svojih telesih vse več časa in zato se zdi, kakor »da potrebujejo manj spanca«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar